Pomen liturgične formacije

V pismu papeža Frančiška je zapisano, da Krščansko liturgijo razumemo in doživljamo kot srečanje s Kristusom, zlasti v evharistiji.. Razlikuje pomen liturgije od določenih ideologij. Predlaga čudenje stvarstvu kot način ponovnega odkrivanja lepote in simbolike liturgije, pri čemer se opira na molitev, delovanje Svetega Duha in resničnost Cerkve.

Srečanje s Kristusom v liturgiji

Spletna stran Namen katoliške liturgije, katere središče je obhajanje zakramentov, zlasti evharistije, je občestvo kristjanov s Kristusovim telesom in krvjo.. Je srečanje vsakega posameznika in krščanske skupnosti kot enega telesa in ene družine z Gospodom.

Liturgija, poudarja papež, zagotavlja možnost srečanja z Jezusom Kristusom v "danes" našega življenja, da bi vse naše dejavnosti - delo, družinski odnosi, prizadevanja za izboljšanje družbe, pomoč tistim, ki nas potrebujejo - spremenili v božjo luč in moč. To je tisto, kar je Kristus želel pri zadnji večerji. To je namen njegovih besed: "To delajte v moj spomin". Od takrat nas čaka v Evharistija. Y evangelizacijsko poslanstvo Cerkve ni nič drugega kot klic k srečanju, ki ga Bog želi z vsemi ljudmi na svetu.Srečanje se začne pri krstu.

Večkrat postopoma določa cilje tega dokumenta: "S tem pismom želim celotno Cerkev povabiti, naj ponovno odkrije, varuje in živi resnico in moč krščanskega praznovanja." (št. 16); "vsak dan znova odkrivati lepoto resnice krščanskega praznovanja" (št. 16); "vsak dan znova odkrivati lepoto resnice krščanskega praznovanja" (št. 17). (pred št. 20)da bi ponovno obudili občudovanje lepote resnice krščanskega praznovanja; opozarjanje na potrebo po pristni liturgični formaciji in priznavanje pomena umetnosti praznovanja biti v službi resnice velikonočne skrivnosti in sodelovanja vseh krščenih, vsakega po posebnosti njegove poklicanosti". (n. 62).

Nepoznavanje liturgije

Poleg nepoznavanja liturgije - ali površnega in reduktivnega razumevanja, Frančišek obžaluje instrumentalizacijo evharistije v službi dveh ideoloških vizij: individualističnega subjektivizma, ki človeka zapira v njegov lastni razum in občutke, ter zanašanja izključno na lastne moči. (prim. Evangelii Gaudium, 94).. Za oba strupa, ki ju je Frančišek obsodil kot različici antropocentrizma, ki se izdaja za katoliško resnico (prim. apostolska spodbuda Gaudete et exsultate, 35). Tu predlaga liturgično formacijo kot protistrup.

V zvezi s prvim je strup individualizma (različica neognosticizem), opozarja: "Praznovanje ne pripada posamezniku, ampak Kristusu - Cerkvi.za vse vernike, združene v Kristusu." (n. 19)z Božjo besedo in zakramentalnimi znamenji. Ta znamenja, ki sledijo poti utelešenja, so v skladu z jezikom telesa, ki se razteza na stvari, prostor in čas.

Glede druge točke, domneve, da se bomo sami rešili (neopelagianizem), "liturgično praznovanje nas očiščuje z oznanjevanjem zastonjskosti daru odrešenja, ki smo ga prejeli v veri". Gospod je tisti, ki nas rešuje. Zato liturgija nima nič skupnega z "asketskim moralizmom", tj. s predlogom, da bi svetost iskali predvsem s svojimi močmi in bojem, ampak z Jezusovo željo, da bi se dal za luč, hrano in moč našega življenja.

Lepota katoliške liturgije

Papež se ustavi pri teološki pomen liturgije po drugem vatikanskem koncilu (prim. Konstitucija Sacrosanctum concilium, 7). v odnosu do Kristusa, njegovega duhovništva in velikonočne skrivnosti njegove smrti in vstajenja. Po Frančiškovih besedah: "Liturgija je Kristusovo duhovništvo, razodeto in podarjeno nam. v svojem Velikonočnidanes prisoten in dejaven po čutnih znamenjih (voda, olje, kruh, vino, geste, besede), tako da Duh, ki nas potopi v pashalno skrivnost, preoblikuje vse naše življenje in nas vedno bolj upodablja po Kristusu." (n. 21). 

Glede lepote liturgije svari pred "obrednim esteticizmom" (osredotočanjem le na zunanje obrede). Vendar je daleč tudi od "banalne površnosti", od "ignorantske površnosti" in tudi od pretiranega "praktičnega funkcionalizma". "Bodimo jasni: poskrbeti moramo za vse vidike praznovanja"; toda tudi to ne bi bilo dovolj za polno liturgično udeležbo. Kaj predlaga tudi Frančišek?

Najprej in predvsem "čudenje nad velikonočno skrivnostjo", torej drža tistega, ki ceni čudenje in pomen tega, kar praznujemo. Zato je potrebna "resna in vitalna liturgična formacija".

Kot zgodovinski okvir navaja, da je postmoderna od moderne podedovala težnjo po individualizmu in subjektivizmu. Drugi vatikanski koncil pa je po drugi strani na prvo mesto postavil ne človeka, ampak Boga, in sicer z molitvijo in liturgijo (konstitucija o liturgiji je bila sprejeta kot prva).

Po besedah svetega Pavla VI.: "Liturgija, prvi vir božjega življenja, ki nam je posredovano, prva šola našega duhovnega življenja, prvi dar božjega življenja, ki nam je posredovano, prvi dar božjega življenja, ki nam je posredovano, prva šola našega duhovnega življenja. ki ga lahko namenimo krščanskemu ljudstvu, ki z nami veruje in moli, in prvo povabilo svetu, da v blaženi in resnični molitvi sprosti svoj nemi jezik in začuti neizrekljivo obnovitveno moč, da z nami poje božanske hvalnice in človeške upe, po Kristusu Gospodu v Sveti Duh" (sklep drugega zasedanja Sveta, 4. december 1963).

Liturgija izraz Cerkve

Liturgija, kot pravi koncil, je "vrh, h kateremu stremi delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega izhaja vsa njena moč". (Sacrosanctum concilium, 10). Zato bi bilo banalno razlagati napetosti, ki so danes očitne pri razlagi liturgije, zgolj kot razlike v občutljivosti, sklepa Frančišek. V resnici, poudarja papež, je osnovno vprašanje ekleziološko, to pomeni, da vprašanje liturgije ni vprašanje liturgije, ampak liturgije same, razumeti, da je liturgija izraz Cerkve, tako kot sam koncil..

Zato poudarja, da samo Cerkev - skupnost tistih, ki sledijo vstalemu Kristusu, ki jih Sveti Duh združuje v njegovo telo - premaga "ozki prostor duhovnega individualizma". (n. 32). Dejansko gre za resničnost tega, kaj pomeni biti oseba v polnem pomenu besede: bitje, ki je poklicano, da živi v sebi in dozoreva v odnosu do drugih.

V zvezi s tem papež dodaja izraz, ki lahko upravičeno pritegne pozornost: "Samo Cerkev binkošti lahko pojmuje človeka kot osebo, odprto za poln odnos z Bogom, stvarstvom ter s svojimi brati in sestrami." (n. 33). Lahko se vprašamo: ali človek zunaj Cerkve ne najde izpolnitve in priznanja? In potem bi lahko odgovorili: morda, bolj ali manj, vendar ne v celoti, v skladu s krščansko vero.

Oblikovanje za in iz liturgije

Tako se posvetimo zlasti liturgičnemu oblikovanju.. In tu Frančišek vzame Guardinijevo samozavestno roko, da bi predlagal "oblikovanje za liturgijo in oblikovanje iz liturgije". (n. 34).

Prvič, oblikovanje "za" liturgijo. To vključuje, poudarja papež, poznavanje teološkega pomena liturgijeTo je združeno z razumevanjem evholoških (liturgičnih) besedil, ritualnih dinamizmov in njihove antropološke vrednosti.

Teološki pomen liturgije vključuje dejstvo, da ne obhaja le duhovnik, ampak celotna Cerkev, Kristusovo telo.

Ta "pomen" liturgije ne zahteva le študija in razlage, ampak tudi: "izkušnjo žive vere, ki jo hrani molitev". (n. 36)povezanost vsake teološke discipline z liturgijo (pozornost na duhovniška formacija); postavljanje nedeljskega evharističnega praznovanja v središče krščanskega življenja; živo oznanjevanje vere ali evangelizacija kot posledica liturgičnega praznovanja; stalno liturgično oblikovanje za duhovnike in vse krščene.

Drugič, oblikovanje "iz" liturgije. To pomeni, oblikovanje, ki ga vsak krščen potrebuje za sodelovanje pri praznovanju, katerega glavni namen je hvalnica in zahvala Bogu Očetu po Kristusu v Svetem Duhu. Hkrati pa z evharističnim občestvom postanemo to, kar jemo. (Sveti Leon Veliki).

Z liturgijo, njenimi gestami in znamenji je vse stvarstvo pritegnjeno h Kristusu in postavljeno v službo Očetove ljubezni in slave.. Tako je in tako se potrjuje nauk iz Prve Mojzesove knjige, ki ga dopolnjuje Kristusovo delo: človek, vsa njegova dejavnost in njegovo delo sta v službi čaščenja Boga in služenja vsem ljudem iz ljubezni do Boga. Zato je človek popolnoma "živ", ko pozna Boga in živi po njem (sv. Irenej). Treba je, pravi papež, ponovno odkriti ustvarjene stvari z začudenjem, "z novim, ne površinskim, spoštljivim in hvaležnim pogledom" (št. 46).

Poleg tega in v povezavi s tem, kar je Frančišek povedal zgoraj o "dinamiki obreda in njegovi antropološki vrednosti", skupaj z Guardinijem poudarja potrebo po liturgični formaciji, ki bi pomagala obnoviti človekovo sposobnost razumevanja in življenja tega, kar je izraženo v simbolih. Za začetek Frančišek dodaja, da je globok in lep pomen samega telesa v službi duše. Naslednik Petra čeprav se je pomen simbola danes izgubil, ne smemo opustiti te naloge, saj je simbolni jezik konstitutiven za človeka in je v službi njegove transcendence.

V simbolični jezik lahko na preprost način uvajajo starši ali stari starši, župniki in kateheti, ki učijo znamenje križa, klečanje ali formule vere. Dejansko simbolni jezik presega pojmovni jezik in se raje začne na poti lepote, zaupanja in naklonjenosti.

Med liturgičnimi znamenji papež izpostavlja tri: tišino, klečanje in besedo. Tišina, kadar je v liturgiji predvidena, je simbol navzočnosti in delovanja Svetega Duha, ki spodbuja k obžalovanju in poslušanju, k čaščenju in velikodušni predanosti. Klečanje je izraz kesanja, ponižnosti in hvaležnosti, pa tudi vere v Božjo navzočnost. Beseda se oznanja in posluša, navdihuje molitev in postane življenje osebe in skupnosti.

Poleg tega, Frančišek nas vabi, naj ponovno odkrijemo pomen liturgičnega leta (kot pot formacije, osredotočena na veliko noč in konfiguracijo h Kristusu) in nedeljo, Gospodov dan (kot Božji dar njegovemu ljudstvu, sredstvo formacije, luč in spodbuda za bratsko občestvo in služenje).

Kakšna je vloga duhovnikov pri liturgični formaciji?

Predvsem morajo skrbeti za "umetnost praznovanja" (ki ni zgolj upoštevanje rubrik ali ustvarjalnost brez pravil) in pojasniti prednost delovanja Svetega Duha (pred subjektivizmom ali kulturalizmom, ki daje prednost individualnim občutkom ali vključuje kulturne elemente brez meril). Poučevati morajo tudi že omenjeno dinamiko simbolnega jezika.

Z Guardinijem, Papež vztraja pri premagovanju individualizma in subjektivizma z molitvijo, poslušno Cerkvi. Tako sama "disciplina" Cerkve oblikuje naša čustva, stališča in vedenje v skladu s tem, kar smo: eno telo, Cerkev.

Glede načina vodenja liturgičnih zborov Frančišek svari pred nevarnostjo "pretiranega personalizma" s strani duhovnikov. Poudarja, da morajo biti "posebej navzoči pri Vstalem". Vsekakor se "umetnosti praznovanja" v veliki meri naučimo z molitvijo in stikom z ognjem Svetega Duha.. Duh oblikuje duhovnika, da lahko pravilno vodi liturgijo in hkrati oblikuje svoje življenje v skladu s tem, kar se obhaja.

Na koncu poziva k, spričo pomena občestva in lepote liturgije opustimo polemike, ki nas razdvajajo.. Trikrat se sklicuje na apostolsko pismo Traditionis custodes (2021) o uporabi rimske liturgije pred reformo iz leta 1970. Tu trdi, da ga je napisal, "da bi Cerkev v različnih jezikih lahko dvignila eno samo in enako molitev, ki bi lahko izražala njeno enotnost", ki jo želi ponovno vzpostaviti v celotni Cerkvi rimskega obreda. (n. 61).