Začetek postnega časa

Pred nami je pot, zaznamovana z molitvijo in deljenjem, tišino in postom, na kateri pričakujemo velikonočno veselje.

Postni čas je čas spreobrnjenja

"Zdaj se, Gospodov orakelj, z vsem svojim srcem obrnite k meni s postom, jokom in žalovanjem. Popravite svoja srca in ne svojih oblačil, obrnite se k Gospodu, svojemu Bogu, kajti on je usmiljen in milostljiv, počasen v jezi, bogat v usmiljenju in se obžaluje groženj." Joel 2,12-13

To so besede, ki jih je prerok izrekel, ko je bil Juda v globoki krizi. Njihova dežela je bila opustošena. Prišla je kuga kobilic in vse opustošila; pojedle so vse, kar je raslo na polju, celo brste vinogradov. Popolnoma so izgubili vse letne pridelke in plodove.

Ob teh nesrečah Joel povabi ljudi, naj razmislijo o svojem načinu življenja v preteklih letih. Ko jim je šlo vse dobro, so pozabili na Boga, niso molili in so pozabili na bližnjega.. Računali so na to, da bo zemlja sama obrodila sadove, in menili, da niso nikomur ničesar dolžni. Bili so zadovoljni s tem, kar so počeli, in se jim ni zdelo potrebno živeti drugače.

Joel predlaga, naj se zaradi krize, v kateri so se znašli, zavedajo, da sami, s hrbtom obrnjenim k Bogu, ne morejo storiti ničesar. Če so imeli mir in hrano, to ni bila njihova zasluga. Vse to je Božji dar, za katerega morajo biti hvaležni.. Zato je treba nujno zahtevati spremembe: se z vsem srcem obrnite s postom, jokom, žalovanjem, raztrgajte svoja srca: spremenite se!

Ko slišimo tako močne besede preroka, morda lahko pomislimo: Dobro, dobro, naj se prebivalci Judeje spremenijo, a meni se ni treba spreminjati: zelo sem srečen, kakršen sem! Že dolgo nisem videl kobilice, vsak dan imam kaj dobrega za jesti in piti, moram si ogledati več filmov, ta teden moram zmagati na več tekmah,... in ne mudi se mi, ker so finali še daleč in se bom resno učil, ko bodo prišli..

Ne vem, kako je z vami, ampak jaz sem vedno preveč len, da bi se resno lotil spreminjanja nečesa v Lent. V resnici to ni posebej naklonjen čas, saj je npr. Božič.

Postni čas je čas za razmislek

Ob poslušanju responzorijskega psalma smo morda razmišljali nekako takole: "V svojem velikem usmiljenju in milosti se me, Gospod, usmili in pozabi moje grehe. Popolnoma me umij vseh mojih grehov in me očisti vseh mojih prestopkov."

In čeprav smo ponavljali "usmiljenje, Gospod, grešili smo", nam je morda prišlo na misel, da bi v sebi rekli: Toda nimam grehov, ... vsekakor pa "malih grehov". Nikomur nisem storil nič slabega, nisem oropal banke, nikogar nisem ubil, v vsakem primeru le "malenkosti" majhnega pomena. Poleg tega nimam nič proti Bogu, nisem ga hotel užaliti, zakaj bi moral reči, da sem grešil, ali prositi za njegovo milost?

Če na stvari gledamo tako, se besede svetega Pavla v drugem branju lahko slišijo kot ponavljajoče se, vendar z višjim tonom, ki pritiska: "Bratje, mi delujemo kot Kristusovi glasniki in zdi se, kot da vas po nas opominja sam Bog. V Kristusovem imenu vas prosimo, da bi se spravili z Bogom."

Ali sem tako pomemben in to, kar počnem, tako pomembno, da so danes vsi proti meni: prerok Joel, David s svojim psalmom in sveti Pavel, ki pritiska?

Resnica je pritrdilna, Za Gospoda sem pomemben. Nihče od nas ni ravnodušen do Boga, nismo le še ena številka med milijoni ljudi na svetu. To sem jaz, to si ti. Nekdo, o katerem razmišljate, ki ga malo pogrešate, s katerim se želite pogovoriti.

Ali niste bili kdaj veseli, ko ste po pouku utrujeni prejeli sporočilo na svoj mobilni telefon od osebe, ki vam je všeč, in vas je vprašala: "Imate kakšne načrte za popoldne?" No, končno nekdo, ki misli name! Na splošno je ena od najbolj prijetnih stvari videti, da obstajajo ljudje, ki nas imajo radi, ki mislijo na nas in nas kličejo, da bi se srečali in se skupaj zabavali.

Postni čas je čas, da se ozremo k Bogu

Ta teden sem med branjem Svetega pisma naletel na nekaj besed o človeški ljubezni, ki so božanske. So refren pesmi iz Pesmi pesmi, ki jo ljubimec poje svoji ljubljeni. Gre takole: "Obrni se, obrni se, Šulamita! Obrnite se, obrnite se, želim vas videti." Količina 7.1.

Pravzaprav se zdi, da nas bolj kot k petju vabijo k plesu: "Obrni se, obrni se, Sulamita! Obrnite se, obrnite se, želim vas videti." V hebrejščini zveni dobro: šubi, šubi šulamit, šubi, šubi... ima celo ritem. Glagol šub pomeni "obrniti se nazaj, obrniti sevendar gre za glagol, ki v hebrejskem Svetem pismu pomeni tudi "...".postanejo".

Te besede pesmi nam pomagajo razumeti, kaj se dogaja danes. Bog, ljubljeni, vsakega od nas vabi k plesu, rekoč: "Obrni se, obrni se, želim te videti".

Povabilo k spreobrnjenju ni graja zahtevnega človeka, ki je jezen zaradi naših dejanj, ampak ljubeč klic, naj se obrnemo in se srečamo z Ljubeznijo iz oči v oči. Nihče nas ne sili, da bi nas grajal. Nekdo, ki nas ljubi, se nas je spomnil in nam poslal sporočilo, da se lahko srečamo in pogovorimo poglobljeno ter odpremo svoja srca.

Postni čas je čas spreobrnjenja

Dobro. Vsekakor pa je "Nimam grehov" Kaj naj postanem?

Obstaja veliko načinov za razloži, kaj je greh.Vendar se mi zdi, da nam tudi Sveto pismo pomaga razjasniti, kaj to je. V hebrejščini "sin"rečeno je jattatAli veste, kaj je v Svetem pismu antonim za besedo, ki izraža pojem "staviti na"? jattat? V angleščini bi lahko rekli, da je nasprotje greha "...".dobro dejanje"ali pa bi kakšen teolog rekel, da "grace". V hebrejščini je antonim za chattat šalom, mir.. To pomeni, da za Sveto pismo ne velja niti ".sin" niti "mir"so popolnoma enake kot pri nas.

V Jobovi knjigi je rečeno, da človek, ki ga Bog povabi k razmisleku in spremembi, bo doživel šalom (Peace) v njegovem šotoru in ko preiščejo njegovo bivališče, ne bo nobenega jattata (ničesar ne bo manjkalo) prim. Jb 5,24.

Bili so nomadi in šotor jim je bil dom. Hiša je v "grehu", če v njej manjka nekaj potrebnega ali če je to, kar v njej je, neurejeno. V "miru" je, ko ga je prijetno videti in biti v njem: vse je dobro postavljeno, čisto in na svojem mestu.

Ko se ozremo vasev izpraševanje vestiMorda sta naše srce in duša podobna naši spalnici ali stanovanju, v katerem živimo: z nepospravljeno posteljo, mizo z nepobrano večerjo, časopisi, ki ležijo na kavču, ali pomivalnim koritom, polnim posode, ki čaka, da jo nekdo pomije. Kako prijetno je za naše srce in dušo, ko pospravimo nered in pospravimo!

Zato je v izpovedKo očistimo jattat v sebi, nam dajo odvezo in nam rečejo: "pojdi v miru (šalom)"., ste v redu.

Ta teden začenjamo postni časz dnevom Pepelnična sredaGospod nas kliče z ljubeznijo: "Obrnite se, obrnite se, želim vas videti.

Ljubi nas in nas dobro pozna. Ve, da smo včasih malce neprevidni, in nam želi pomagati, da se pospravimo, da bi si lahko povrnili mir, spokojnost in veselje.

Kako lahko kar najbolje izkoristimo te postne dni?

Zato sveti Pavel tako odločno vztraja: "V Kristusovem imenu vas prosimo, da se spravite z Bogom." Zakaj odlašati, zakaj to prelagati na drug dan? Tudi sveti Pavel nas pozna in nas spodbuja.Poglejte, zdaj je čas odrešitve, zdaj je dan odrešitve.

Na pepelnično sredo bomo v vsaki cerkvi zagotovo našli spovednika, ki nam bo v petih minutah pomagal priti nazaj v formo.

In ko je bilo vse urejeno, je bil evangelij Sveta maša slišali smo, da Jezus sam nam daje nekaj zanimivih napotkov za sprejemanje odločitev, ki nam pomagajo ponovno odkriti veselje do ljubezni do Boga in drugih..

Velikodušnost časa

Najprej predlaga, da se zavemo, da je veliko ljudi v stiski. okoli nas, blizu in daleč od nas, in ne moremo ostati ravnodušni do tistih, ki trpijo..

V prvem branju smo se spomnili, da je Joel ob krizi s kobilicami v Judeji dejal. je treba iztrgati srce, deliti trpljenje s tistimi, ki trpijo..

Danes živimo v globokem kriza. Na milijone ljudi je brezposelnih. Mnogi trpijo, mi pa z njimi, zaradi pomanjkanja dela in vseh potreb, ki jih to prinaša. Njihovih težav ne smemo ignorirati, kot da se nič ne dogaja, niti si ne smemo zapreti srca. Vedeti morajo, da smo z njimi.

S tistimi, ki vsak dan umirajo zaradi pandemije koronavirusov ali v Sredozemlju bežijo pred vojnim terorjem ali iščejo dostojno življenje zase in za svoje družine v tragediji migracijska kriza. Tudi v drugih delih sveta je vsakdanje življenje še težje kot pri nas, zato nujno potrebujejo pomoč. "Ko daješ miloščino, pravi Jezus, naj tvoja leva roka ne ve, kaj dela tvoja desna, da bo tvoja miloščina ostala skrita, in tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil." Mt 6,3-4. VelikodušnostTo je dobra prva odločitev za postni čas.

Obstaja tudi druga vrsta "miloščine", ki se ne zdi takšna, ker je zelo diskretna, vendar je zelo potrebna. Danes smo na splošno zelo občutljivi na vidik skrbi in dobrodelnosti v zvezi s fizičnim in materialnim dobrim drugih, vendar skoraj povsem molčimo o duhovni odgovornosti do bratov. V zgodnji Cerkvi ni bilo tako.

Ta učinkovita oblika "miloščine" je bratski popravek: pomagati drug drugemu, da odkrijemo, kaj nam v življenju ne gre dobro ali kaj bi lahko šlo bolje.. Ali nismo kristjani, ki se iz človeškega spoštovanja ali preprostega udobja prilagajamo splošni miselnosti, namesto da bi svoje brate in sestre opozarjali na načine razmišljanja in delovanja, ki so v nasprotju z resnico in ne sledijo poti dobrega?

Tudi če moramo premagati vtis, da se vmešavamo v življenja drugih ljudi, ne smemo pozabiti, da je pomagati drugim velika usluga.. Tudi za nas bo dobro, če si bomo pustili pomagati. "Vedno je potreben pogled, ki ljubi in popravlja, ki ve in prepoznava, ki razloči in odpušča." prim. Lk 22,61tako kot je Bog storil in dela z vsakim od nas.

Čas molitve

Poleg miloščine je molitev. "Ti, nam pravi Jezus, ko greš moliti, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in prosi svojega Očeta, ki je v skrivnem prostoru, in tvoj Oče, ki vidi v skrivnem prostoru, ti bo povrnil." Mt 6,6.

Molitev ni zgolj mehanično ponavljanje nekaj besed, ki smo se jih naučili v otroštvu, ampak je čas ljubečega pogovora s tistim, ki nas tako zelo ljubi.. To so intimni pogovori, v katerih nas Gospod spodbuja, tolaži, nam odpušča, nam pomaga urediti življenje, nam predlaga, kako lahko pomagamo drugim, nas napolnjuje s spodbudo in veseljem do življenja.

Čas posta

In tretjič, skupaj z miloščino in molitvijo, post. Ne žalostno, ampak veseloKot predlaga tudi Jezus v evangeliju: "Ko se postiš, si očisti glavo in umij obraz, da bodo tvoj post opazili ne ljudje, ampak tvoj Oče, ki je v skrivnem; in tvoj Oče, ki vidi v skrivnem prostoru, te bo nagradil." Mt 6,17-18.

Dandanes se veliko ljudi posti in si odreka želene stvari, ne iz nadnaravnih razlogov, temveč zato, da bi ohranili formo ali izboljšali svojo telesno kondicijo. Jasno je, da je post koristen za vaše telesno počutje, vendar Za kristjane je to predvsem "terapija", ki naj bi pozdravila vse, kar nam preprečuje, da bi svoje življenje prilagodili Božji volji.

V kulturi, kjer nam ničesar ne manjka, je en dan malce lačen zelo dobro, in to ne le za zdravje telesa. Dobro je tudi za dušo. Pomaga nam spoznati, kako težko je mnogim ljudem, ki nimajo kaj jesti.

Res je, da post pomeni vzdržati se hrane, toda pobožnost, ki jo priporoča Sveto pismo, vključuje tudi druge oblike odrekanja, ki pomagajo živeti bolj trezno življenje.

Zato, Prav tako je dobro, da se postimo od drugih stvari, ki jih ne potrebujemo, a se brez njih težko znajdemo. Lahko bi se odločili za internetni post, pri čemer bi uporabo interneta omejili na tisto, kar je potrebno za delo, in se odvadili brezciljnega brskanja. Dobro bi bilo, če bi imeli trezno glavo, brali knjige in razmišljali o zanimivih stvareh. Prav tako bi se lahko izognili pitju ob koncu tedna, kar bi bilo dobro za naše denarnice, poleg tega pa bi bili bolj sveži in bi se lahko v miru pogovarjali s prijatelji. Lahko pa se ob delavnikih odpovemo gledanju filmov in serij, kar bi bilo koristno za naš študij.

Ali bi bilo v redu, če bi se cel dan postili od mp3 in podobnih formatov ter se brez slušalk sprehajali po ulici in poslušali veter in ptičje petje?

Prikrajšati se za materialno hrano, ki hrani telo, za alkohol, ki razveseljuje srce, za hrup, ki polni ušesa, in slike, ki si v hitrem zaporedju sledijo ena za drugo na očesni mrežnici, omogoča notranjo pripravljenost, da se ozremo na druge, prisluhnemo Kristusu in se hranimo z njegovo besedo odrešenja. S postom mu dovolimo, da pride in poteši najglobljo lakoto, ki jo čutimo v svojem srcu: lakoto in žejo po Bogu.

Čez dva dni bo duhovniki in diakoni nam bodo na glavo posipali pepel, medtem ko bodo govorili: "Zapomni si, da si prah in v prah se povrneš." Te besede niso namenjene temu, da bi nas prestrašile in nas pripravile do razmišljanja o smrti, temveč da bi nas vrnile v realnost in nam pomagale najti srečo. Sami smo nič: prah in pepel. Toda Bog je za vsakega od nas zasnoval ljubezensko zgodbo, ki nas bo osrečila.

Kot je dejal pesnik Francisco de Quevedo, ko je govoril o tistih, ki so za časa življenja živeli blizu Bogu in ki bodo svojo ljubezen ohranili tudi po smrti, "prah bodo, a prah v ljubezni".

Začenjamo postni čas. Radosten in prazničen čas, ko se obračamo k Gospodu in ga vidimo iz oči v oči.. šubi, šubi šulamit, šubi, šubi... "Obrnite se, obrnite se, nam še enkrat pove.obrni se, obrni se, hočem te videti." To niso žalostni dnevi. So dnevi, da bi naredili prostor Ljubezni.

Obračamo se k Devici, materi pravične ljubezni, da bi ob premišljevanju resničnosti našega življenja, četudi so naše omejitve in pomanjkljivosti očitne, videli resničnost: "Prah bomo, a prah v ljubezni."